Dan D za moje zobe. Strah je nabit s pričakovanjem. Lava krone so nared. Prelepe so. Kaj bi si naredila z mostičkom, ne upam si niti pomisliti… Razmišljam, da komaj čakam, ko grem vrniti ortopan sliko k svojemu zobozdravniku dr. Petranoviću, ko se mu bom nasmejala.
Usedla sem se na stol, dr. Mladen Petranović je tokrat malo bolj resen, prepričan želi biti, da nas nič ne bo zmotilo. To mi je všeč. Odstrani žabico, injicira anestetik, ne čutim bolečin. Zraven mi razlaga kaj počne, mene pa je strah in sem napeta, kakšna bom. Vmes je na moje preostale zobe nanesel neko substanco, da jih ponovno osvetli in vitalizira. Postopek je opravil počasi, mirno, ne vem, kako mu uspe zraven toliko govoriti. Obračal mi je glavo, usmerjal svetlobo, dokler ni rekel, da je končano. Se boste pogledala, je vprašal. In zgodil se je ta moment, ki sem ga res čakala. Nasmejala sem se v ogledalo in nisem mogla verjeti, kaj vidim. Moje nove zobe, ki so res kot, da mi jih je dala mati narava.
Popolni, svetli, tanki, brez sledi. Zjokala sem se. Vstala sem iz stola in prosila za svojih 5 minut. Pri tem pa se nisem mogla umiriti od sreče. Zaključeno je in narejeno popolno. Objela sem ga, ni šlo drugače. Pogovor je še tekel, bil je vesel, da me je osrečil. Ko sem zapustila ordinacijo sem v močnih čustvih sedla v predverje hotela in spila travarico. Brez cigarete.
Ni komentarjev:
Objavite komentar