Danes je zame poseben dan. Počutim se vesela, zunaj je sonce in pripravljena sem za prva dela na zobeh. Z veseljem sem se peljala v Opatijo in komaj čakala, da iz okna vidim morje. Od živcev sem prižgala cigareto, ampak bila je pozitivna živčnost. Dr. Mladen Petranović mi je rekel, naj ne kadim, zaradi cirkulacije. No, tole je prva in zadnja danes.
V hipu sem bila pred hotelom. Spet me pričaka prijazen nasmeh v ordinaciji, zobozdravnik pa vesel, da mi povrne nasmeh, kot ga še nisem imela. Usedla sem se na stol, injiciral je anestetik in mi konstantno razlagal, kaj počne. Vprašal me je, če želim gledati postopek in sem rekla, da ne. Vse je že imel pripravljeno, tako da sem morala samo udobno sesti in odpreti usta.
Čutila nisem nič. Kako bi opisala…, ušesa sem imela napeta, cela sem bila v krču, kdaj me bo streslo, ko mi zobozdravnik dr. Petranović reče, da je končal. Pogledam se, vidim šive in to je to, vprašam. Pokima in pove, da je zadovoljen, kako zdrava tkiva imam glede na prejšnjo stanje in dejstvo, da kadim. Tukaj komentar, da sem cigarete močno zmanjšala, kar mi ni uspelo nikoli prej. Lep in zdrav nasmeh mora biti zares cilj, ne samoumevnost. Ponovno sem dobila žabico ali provizorij in zadovoljna odšla iz ordinacije. Sprehodila sem se po Opatiji in si vzela čas zase na skalah. Zanimivo, da sem ta dan nehala hiteti. Razmišljala sem, kako me bodo zobje polepšali, mi vrnili samozavest in se hkrati ustrašila, kaj če ne bo tako, kot mislim. Proč s takimi mislimi, seveda bo tako kot mora biti!
Ni komentarjev:
Objavite komentar